Krof Drakula

Ne, ne gre za še eno interpretacijo deistične mučilnice, temveč za film, katerega dobre in slabe strani ne znam ravno dobro izluščiti - Johnny Got His Gun. Preko njega sem se spotoma spotaknil ob gledanju spota One, kratek sprehod po Wikipedii pa je razkril ime pravega filma.

Na kratko - gre za zgodbo o vojaku iz prve svetovne vojne, ki je bil hudo ranjen ob eksploziji na bojišču. Zaradi hudih poškodb mu v ambulanti amputirajo vse okončine in odstranijo oči, ušesa, nos, obe čeljusti in jezik, dežurni doktor pa proglasi decerebracijo (torej, z drugimi besedami, postane zelenjavamož). Pri takšnem stanju ostane organizem živ samo zaradi delovanja nižjega predela korteksa in malih možganov, ki ohranjajo osnovne življenjske funkcije.

Ampak, naš protagonist seveda ni samo kup presnavljajoče gmote encimov in polisaharidov, še vedno lahko čuti, kar je preostalo od svojega telesa - čuti, kako mu odstranjujejo šive na ranah, kako mu čistijo cevi za dihanje in hranjenje, sčasoma pa se začne tudi zavedati in zaznavati korake ljudi okoli sebe. Prepuščen lastnim mislim in občasnemu fizičnemu stiku tako leži v postelji leta in leta.

Kaj se zgodi potem, si lahko sami predstavljate. Mogoče je namig že v naslovu. Kdo ve. Ne bom vam pokvaril zgodbe.

Sam film je… ne najdem boljše besede kot - zamaknjen. Igralci so sicer dokaj leseni, ampak se nekako ujemajo s krutim kontrastom med prikazom zunanjega in notranjega sveta. Če je režiser in avtor novele res hotel doseči takšen efekt, ne vem, ampak se mi zdi, da bi film lahko bil bolje odigran in posnet. Prizorom se tudi pozna prisilno umetničenje, ki dostikrat pokvari dober prizor znotraj filma.

Po drugi strani pa ne vem, če bi film sploh spreminjal. Kot tak ima svoj čar in kultni status - vsekakor vreden ogleda, ker te kljub nerodnemu pripovedovanju še vedno pritegne in zvleče v miselni tok mučenega Joea Bonhama.

Še kot zanimivost - Metallica je ta film v celoti kupila, da bi se izognila dolgotrajnemu pogajanju o pravicah do uporabe kadrov iz filma. Obstaja tudi radioigra, Jeff Daniels (ja, tip, ki je igral poleg Careyja v Butec in butec) pa je igral v monodrami z istim imenom in vsebino. Prav tako bo letos izšla predelava tega filma, glavno vlogo pa bo odigral Benjamin McKenzie.

Tako je - končno sem z vseh koncev sveta dobil kompletno pošiljko knjig in DVD-jev, ki sem jih naročil. Celokupno sem pokuril celoten začetni budget, ki sem si ga zastavil (cca. 200€), rezultat pa lahko vidite na sliki:

Prav tako sem prejel zelo fino darilo - ORLY trojčke:

Življenje se obrača na bolje.

Že kar nekaj časa nisem ničesar napisal, ker sem bil zaposlen z dokaj zanimivim preobratom v smeri dejavnosti, s katerimi se treutno ukvarjam. Že dolgo sem razmišljal o tem, sedaj pa je ideja meso postala. Da ne okolišim - končno sem resno prijel v roke svinčnik in začel planirati izdelavo kratke risanke.

Glede na to, da sem velik oboževalec Pixarjevih risank in Squarovih fotorealističnih animacij (sicer je pri slednjih zgodba dokaj šibka, karakterji pa po nepotrebnem kriptični in plastični), sem se odločil izkoristiti svoje preteklo znanje risanja in animiranja znanstvenih naprav ter se naučiti pravega animiranja. Rezultat je že delno izoblikovana zgodba (ki je zaenkrat še ne bom razkril - naj bo presenečenje), izdelava profilov karakterjev pa je še v delu, kmalu pa bo sledilo skiciranje igralcev in okolja. Vsekakor pa risanka ne bo lahkoživa, ker ima dokaj močne moralne, etične in politične podtone.

Več o tem, ko se dogodki razvijejo. Stay tuned!

…je zuni. Oh rejoice, ye nerds!

Butt seriously, folks, kdorkoli je kakorkoli navdušen nad filmsko glasbo, mora poslušati vse tri soundtracke, kombinacija del Bear McCrearyja (avtor druge in tretje sezone, ter do nadaljnjega vseh bodočih) in Richarda Gibbsa (avtor zvočne podlage prve sezone). Oba sta mojstra svojega področja in se zaradi njune mladosti šele uveljavljata na svojem področju, a sta že v kratkem času svoje kariere dokazala svojo vrednost. (Na last.fm: Richard Gibbs in Bear McCreary)

Prav tako se moram dokopati do zvočne podlage Half-Life 2 serije. Baje ima Episode 2 še posebej razgibano melodiko in stil, obljubljajo pa tudi močnejšo podporo zgodbi, ki tokrat baje zakoliči vezi med posameznimi osebnostmi še globlje. In še nekdo umre.

I’ve said too much.

Živjo, sem Klemen in sem avdiofil.

P.S.: Valvov glavni zvočni inženir in skladatelj je Kelly Bailey, če koga zanima.

In moram reči, da je zadeva ena najboljših risank… sploh. Da dobite občutek, kako zelo dobra, naj omenim, da še 10 minut po koncem ogleda iščem eno konkretno slabo zadevo, ki bi lahko pokvarila moje mnenje o tej risanki. In sem jo celo našel - idealizirana oblika ljubezni in njene vseobsegajoče pozitivnosti. Da, tako je, tudi v tej risanki se takšni moralki ne izognemo, ampak ji pa štejem v plus, da se zelo lepo sklopi v zgodbo in dogajanje (glede na to, koliko je stara glavna protagonistka).

Tale risanka zna izzvati marsikatero solzo. Pa ne zato, ker bi bila solzav film - daleč od tega. Zato, ker te s samosvojo mešanico kvalitetno izpeljane animacije, okolja, karakterjev in nekonvencionalnih domišljijskih bitij prenese v popolnoma drugačen svet. Nekako tako, kot če bi v klasične zahodnjaške pravljice vnesel nekaj naturalizma, pri čemer bi zaradi kontrastov zgodba še bolj stopila v ospredje, brez posiljenih idealizmov in kič broadway pesmi.

Za tiste, ki bi si pa radi bolj temno plat celovečernih risank azijskega porekla, pa priporočam “Grave of the Fireflies”. Animacijsko sicer slabša od Spirited Away, katere zgodba ne pusti človeka mirnega po koncu. Nekako tako, kot Schindlerjev seznam, le da tu spremljamo zgodbo dveh sirot, ki skušata preživeti drugo svetovno vojno na Japonskem.

Oboje toplo priporočeno, tudi če se ogibate animejev kot pijanec plota. Erm… Ja. Bo že prav.