Archive for February, 2008

August 14th – National Creamsicle Day

February 24th, 2008

Ego-surfing včasih da zanimive razultate. Denimo ta, da na moj rojstni dan ZDA praznuje Dan lučk. Tako je. Lučke. Tiste, za jest.

Hilarious.

Offline rendering – končno tudi na GPU

February 8th, 2008

nVidia je nedolgo nazaj izdala Gelato – rendering pipeline za RenderMan-združljive protokole, ki vpreže tudi do sedaj na tem področju še neizkoriščeno konjsko moč GPU.

Seveda tu umetnik ni omejen na uporabo zgolj rasterskih metod izrisa, grafični procesor renderer uporablja kot splošnonamenski floating point procesor, ki je odvisen izključno samo od algoritmov in implementacij znotraj RenderMan protokola. Sedaj bom sam sebi lažje upravičil strošek nakupa dobre grafične kartice.

Risanka numero uno

February 8th, 2008

Danes sem si končno vzel nekaj časa in začel skicirati in načrtovati prvo kratko risanko, ki bi vsebovala vse elemente, ki jih moram pokriti za produkcijo – od planiranja, pisanja zgodbe, sestavljanja storyboarda in končno produkcije v 3D. Rezultat? Par minimalističnih karakterjev in majhni namigi o zgodbi:

Koncept 2 Koncept 1

Daddy Sugar

February 5th, 2008

Daddy Sugar

Daddy Sugar. The best kind.

The best kind.

Definicija pekla

February 5th, 2008

Ne, ne gre za še eno interpretacijo deistične mučilnice, temveč za film, katerega dobre in slabe strani ne znam ravno dobro izluščiti – Johnny Got His Gun. Preko njega sem se spotoma spotaknil ob gledanju spota One, kratek sprehod po Wikipedii pa je razkril ime pravega filma.

Na kratko – gre za zgodbo o vojaku iz prve svetovne vojne, ki je bil hudo ranjen ob eksploziji na bojišču. Zaradi hudih poškodb mu v ambulanti amputirajo vse okončine in odstranijo oči, ušesa, nos, obe čeljusti in jezik, dežurni doktor pa proglasi decerebracijo (torej, z drugimi besedami, postane zelenjavamož). Pri takšnem stanju ostane organizem živ samo zaradi delovanja nižjega predela korteksa in malih možganov, ki ohranjajo osnovne življenjske funkcije.

Ampak, naš protagonist seveda ni samo kup presnavljajoče gmote encimov in polisaharidov, še vedno lahko čuti, kar je preostalo od svojega telesa – čuti, kako mu odstranjujejo šive na ranah, kako mu čistijo cevi za dihanje in hranjenje, sčasoma pa se začne tudi zavedati in zaznavati korake ljudi okoli sebe. Prepuščen lastnim mislim in občasnemu fizičnemu stiku tako leži v postelji leta in leta.

Kaj se zgodi potem, si lahko sami predstavljate. Mogoče je namig že v naslovu. Kdo ve. Ne bom vam pokvaril zgodbe.

Sam film je… ne najdem boljše besede kot – zamaknjen. Igralci so sicer dokaj leseni, ampak se nekako ujemajo s krutim kontrastom med prikazom zunanjega in notranjega sveta. Če je režiser in avtor novele res hotel doseči takšen efekt, ne vem, ampak se mi zdi, da bi film lahko bil bolje odigran in posnet. Prizorom se tudi pozna prisilno umetničenje, ki dostikrat pokvari dober prizor znotraj filma.

Po drugi strani pa ne vem, če bi film sploh spreminjal. Kot tak ima svoj čar in kultni status – vsekakor vreden ogleda, ker te kljub nerodnemu pripovedovanju še vedno pritegne in zvleče v miselni tok mučenega Joea Bonhama.

Še kot zanimivost – Metallica je ta film v celoti kupila, da bi se izognila dolgotrajnemu pogajanju o pravicah do uporabe kadrov iz filma. Obstaja tudi radioigra, Jeff Daniels (ja, tip, ki je igral poleg Careyja v Butec in butec) pa je igral v monodrami z istim imenom in vsebino. Prav tako bo letos izšla predelava tega filma, glavno vlogo pa bo odigral Benjamin McKenzie.