Krof Drakula

Da ne okolišim - končno sem si ogledal film Sicko. Gre za najnovejši Moorov dokumentarec o stanju zdravstva v Združenih državah in drugje po svetu. Primerjalno, seveda.

Poleg očitnega “yay, omenili so nas v filmu,” kjer je v filmu uporabljen izsek iz nadaljevanke Naša mala klinika (omenjeni smo kot država, ki jo ZDA marginalno prekaša v kvaliteti ponujenih zdravstvenih storitev), bi rad vpletel tudi lastno zgodbo o zdravstvenem zavarovanju.

Ker sem bil len in nisem uredil zdravstvenega zavarovanja, nisem bil niti nujno zavarovan v času, ko sem pavziral (no, še vedno pavziram), kar je trajalo kakih 8 mesecev. V tem času sem bil samoplačnik, a niti enkrat nisem šel k zdravniku. Pač nisem zbolel ali se poškodoval.

Enkrat pa sem si vzel čas in si šel urediti nujno zdravstveno zavarovanje. Skrajni čas, rit lena, bi rekli. Ja, se strinjam. Pač ni bila prioriteta. V glavnem, ko pridem do okenca (in pač nisem takrat imel s seboj potrdila o nepremičninskem zaslužku z občine - spet posledica lenobe), me je ženska na okencu malo povprašala o trenutnem stanju in delu. Sem ji pač povedal, da trenutno nisem v delovnem razmerju, denar služim pa preko alternativnih poti, s tem pa tudi preživljam samega sebe. Razloži mi, da bi s potrdilom lahko dobil osnovno zavarovanje plačano s strani občine, ampak sem bil trmast in sem v brk uslužbenki rekel, da si bom to plačeval sam. Vseh €4,50 (ali tam nekje) na mesec.

Če dobro premisliš, to sploh ni strošek. Več plačam, če vsak teden dvakrat dvignem denar na bankomatu. In tako je zadeva ostala do nadaljnjega - naslednji korak je bil urediti dodatno zdravstveno zavarovanje.

In kot bi strela usekala z jasnega, sem en teden po sklenitvi osnovnega zdravstvenega zavarovanja zbolel - imel sem dva zelo naporna tedna za seboj, selitev in še povrh vsega vročino na dan selitve. Skratka, stresna situacija in bolezen. Mmmm. Seksi.

In grem k zdravniku, ker kašelj ni izginil (v tem času sem začel kašljati tako močno, da sem se začel dušiti). Tam me zdravnik pregleda in mi sprva predpiše sirup proti kašlju. Ki sem ga sicer že imel in ni pomagal, ampak v redu. Vseeno je bolje počakati, če se zadeva sama popravi kot stati v vrstah za zdravnika. Ker pa se zadeva NI popravila, sem šel nazaj k zdravniku. Po ping-pong naročanju in pregledih sem se odločil, da bi mogoče bil čas stopiti do specialista. Na napotnico.

Tukaj pa bi zgodbo prekinil za preprosto računico - glede na to, da nisem bil dodatno zavarovan, je to zame pomenilo dodatni strošek. Koliko, porečete? Okoli €2,50 za prvi pregled pri splošnem zdravniku in okol €1,80 za kontrolni pregled. Specialist (pri katerem mi je uspelo priti takoj v vrsto, brez naročanja) okoli €5,00. Skratka, okoli 4 tedne obiskov kasneje je bila celokupna cena tam okoli €15,00.

Nazaj k zgodbi. Od pulmologa (torej prej omenjenega specialista) k drugemu specialistu - otorinolarnigologu. Tukaj pa se zgodba zatakne.

Sestra na okencu mi je dala številko poliklinike, kamor naj pokličem. Seveda, ker me v službo ni bilo že skoraj mesec, sem hotel zadevo čimprej odpraviti, ker sem imel še par neplačanih položnic in nezaključenih projektov. Tam pa sem sredi dopoldneva v petek dobil avtomatski odzivnik, ki obvešča ljudi, naj kličejo ob točno določenih dneh (katere izmed omenjenih treh, se ne spomnim) ob točno določenem času (okoli 2-3 ure na dan), pa še takrat me je osebje obvestilo, naj se raje osebno zglasim tam, ker so linije več ali manj neprenehno zasedene.

Tooooooorej sem se odločil ubrati drugačno taktiko - samoplačništvo. Tekom te zgodbe mi je uspelo tudi urediti dodatno zdravstveno zavarovanje, a sem bil še vedno pripravljen in voljan poskusiti samoplačniško opcijo. Neplačniška opcija bi odložila pregled (razen v nujnem primeru, za kar bi moral po defaultu že biti nezmožen priti osebno na polikliniko v mojem primeru) tja do konca oktobra, ko pa bi problem ali že izginil (hjah, mogoče?) ali pa se poslabšal do mere, ko pa bi me morali predčasno vzeti v pregled.

Samoplačništvo? En klic, dolg tri minute, in sem bil naročen 4 dni kasneje. Ob prvem pregledu sem že imel potrjeno zdravstveno kartico z vsemi ugodnostmi (razen nadstandardnega zavarovanja), pregled pa sem uredil kot samoplačnik, čeprav sem imel napotnico takrat že v rokah. Po pregledu sem dobil recept za zdravila in se naročil za kontrolni pregled, plačal pa €50,00.

Mogoče se zdi komu to veliko, ampak si boste premislili, ko boste prebrali naslednje: ko sem naslednjič prišel na pregled, sem priložil napotnico in kontrolni pregled (ter vsi naslednji) so zame sedaj zastonj.

Torej, če potegnemo črto - prvih €15 bi lahko odpisal enostavno samo zato, ker sem lenoba in bi lahko za to že prej poskrbel. Zadnjih €50 pa jaz tretiram kot nujnost. Zakaj? Če mi ne bi uspelo opraviti pregleda preko samoplačniške opcije, bi čakal okoli 5 mesecev samo za zdravila, ki bi olajšale kašelj. Tako sem vse skupaj opravil v 3 tednih.

Če primerjam €50 za vse preglede in zdravila (ki mi jih krije zavarovalnica) s $120, ki jih mora ena izmed gasilk iz filma plačati za eno dozo pumpice proti astmi (ki po njenih besedah traja okoli 2 tedna, preden se istroši), je to še kako dober deal.

Ali bi vi osebno raje čakali pol leta za pregled, ali plačali €50,00 (11.983,00 SIT), da bi preskočili vrsto? Kolikokrat pa dejansko morate prvič k specialistu?

Aja, to je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem ponosen da živim v Sloveniji. No, v državi, kjer imamo socialno zdravstvo. Pač hvaležen, da imamo zdravstvo urejeno tako, kot je. In da obstaja možnost preskakovanja vrst. Da ne bom izpadel preveč patriota.