Vsake toliko časa je fino poleteti…

November 14th, 2006 by Krof Drakula Leave a reply »

…in si ogledati, točno kam zaboga greš. Ne glede na to, ali trenutno pišeš poročilo dela (ne govorim o laboratorijskih poročilih ali seminarskih nalogah… ta množica besedilnih produktov je bolj “fill-in-the-gaps”, kot si večina predstavlja), predstavitev novega izdelka/storitve ali pa pregleduješ svoj načrt za naslednje poletje, vedno je treba imeti v glavi cilj. Zelo hitro se namreč zapleteš pri izvajanju detajlov tega, kar trenutno počneš in kar naenkrat se ti lahko zgodi, da živiš za detajle in niti ne vidiš gozda preko drevesa, ki ga trenutno seciraš.

Mogoče na tej točki pričakujete, da vam bom prodal neko mirakulozno formulo, kako se organizirati in doseči vse to, kar si želite.

Nak. Je ni.

Lahko pa se zgledujemo po programerjih (bwahaha!!1!, omg, i kill me)… Ne, ampak resno, bolj po tehnologih, ki živijo od tega, da preučujejo način dela ostalih ljudi ter določajo stvari, kot so kvote. V starem sistemu je to določalo, koliko “čikpavz” si si lahko privoščil in vseeno zadovoljil delovodjo tekom fiksnega delovnega časa. In preden se kdo od “stare garde” oglasi – naša generacija sploh ne pozna več tega izraza – za nas je 40-urni tedenski delavnik (oz. 8-urni delovni dan) postal minimalna postavka, pozabite na fiksni delavnik… vsaj če imaš vsaj pol grama ambicije v sebi postati kaj več kot delavec z minimalno plačo in deklica za vse. Poleg tega pa moraš poslušati šefa, kako jamra o tem, da je treba produktivnost še povečati. In to ponavadi početi še med študijem, končati fakulteto pravočasno (ker dandanes je praktično vsak študent) in si najti službo. Še ena stvar, ki je bila v starem sistemu zagotovljena – narediš šolo, dobiš službo. Dalj, kot vztrajaš, višje prilezeš. Kdo bo vsem diplomiranim filozofom in FDV-jevcem danes ponudil delovno mesto na njihovem področju? (Zanimivo branje – Podjetniški informator, stran 16)

…Aaaaampak, nazaj na temo. Ti tehnologi zelo uspešno identificirajo dejavnosti ter navade, ki nas zavirajo pri tem, da bi lahko optimizirali svojo produktivnost. In ena izmed teh pogruntavščin je tud XP metodologija. Gre za t.i. “Agile Development Methodology”, ki se zanaša na to, da je strateško odločanje odvisno od taktičnih situacij in odločitev. Po domače povedano, če si zadamo, da bomo do novega leta shujšali 10 kg in smo pravkar dobili službo sodnika na tedenskem tekmovanju priprave tort in ostalih dobrot, vštejemo ta faktor v naše načrte ter se primerno odločimo, da bomo v novo leto stopili ravno tako zavaljeno kot smo že vse tedne prej.

Gre za to, da gre pri projektnem delu še kako prav – XP metodologija predpisuje in priporoča pogosto komunikacijo med ljudmi, ki izvajajo projekt, in ljudmi, ki projekt naročajo. Ne samo, da je komunikacija nujna za uspešno izvajanje in zaključitev (koliko strank in projektov smo že imeli, kjer je bilo “par kozmetičnih popravkov” na koncu dolgih ravno toliko kot cel projekt prej?), pogostost debatiranja o tekoči temi zagotavlja, da se ne izgubiš v detajlih početja, ki ga trenutno izvajaš.

To je še posebej opazno pri ljudeh, ki naletijo na problem pri izvajanju določene naloge, kot je npr. “bug hunt” na hrošča, ki ga nikakor ne vidiš ali najdeš v kodi. Ali pa, ko iščeš eleganten “workaround” nekega hrošča v prikazu za poljubni browser. Pri meni pa gre verjetno za največjo izgubo časa med razmišljanjem, kako bi lahko delo avtomatiziral/skriptiral/karkoli in pri tem izdelal aplikacijo, ki bi to počela namesto mene.

Kakorkoli že, dobro se je vsake toliko časa oddaljiti od detajlov in se vprašati, če trenutno početje vodi do cilja, ki smo si ga zastavili. Če ne, je treba taktiko spremeniti. Če je korak potreben za dosego cilja, je treba spremeniti strategijo. Namesto, da bi se izgubljali tedne ali mesece časa, se lahko takšne stvari pri uporabi “agilnih metod” dosti prej pokažejo, identificirajo in popravijo.

Na kratko: ne pozabi, da si v gozdu.

Advertisement

Comments are closed.